Kako razumeti certifikate za naravno in ekološko kozmetiko?
V prejšnji objavi sem pisala o tem, kaj v kozmetiki sploh pomeni »kemija« in zakaj naravno ni samodejno sinonim za varno.
Ob koncu sem obljubila, da bom podrobneje razložila še certifikate. Oznake, kot so naravno, ekološko, bio, organic ali clean beauty, so namreč danes zelo pogoste. Toda ali vse pomenijo isto? In ali lahko certifikatu na embalaži vedno zaupamo?
Kratek odgovor je: ne nujno.
Certifikat je lahko koristno orodje pri izbiri izdelka, vendar moramo vedeti, kdo ga je podelil, katera merila uporablja in kaj pravzaprav potrjuje.
»Naravno« ni isto kot certificirano
Besede, kot so naravno, bio, eko in organsko, imajo za potrošnika zelo pozitiven zven. Vendar sama beseda na embalaži še ne pove dovolj o celotni sestavi izdelka.
V Evropski uniji za naravno in ekološko kozmetiko ne obstaja enotna, obvezna definicija, primerljiva na primer z določenimi pravili za ekološko hrano. Zato obstaja več zasebnih in prostovoljnih standardov, ki imajo vsak svoja pravila in logotipe.natrue+1
To pomeni, da lahko proizvajalec uporabi izraz, kot je »naravna kozmetika«, vendar moramo za razumevanje izdelka pogledati:
-
ali je izraz podprt z neodvisnim certifikatom;
-
kdo je certifikat izdal;
-
ali certifikat velja za celoten izdelek ali samo za posamezno sestavino;
-
ali je izdelek označen kot naraven ali ekološki;
-
kakšen delež sestavin je ekološkega izvora;
-
ali certifikat vključuje tudi proizvodnjo, embalažo in okoljske vidike.
Pomembna razlika je torej med stavkom »izdelek vsebuje naravne sestavine« in oznako »izdelek je certificiran po določenem standardu«.
Prvi stavek je lahko zelo splošen. Drugi bi moral pomeniti, da je izdelek preverila neodvisna organizacija po vnaprej določenih pravilih.
Kaj certifikat pravzaprav potrjuje?
Certifikat za naravno ali ekološko kozmetiko praviloma ne pomeni, da je izdelek:
-
popolnoma brez tveganj;
-
primeren za vsako kožo;
-
brez vseh sintetičnih sestavin;
-
bolj učinkovit od običajne kozmetike;
-
brez možnosti povzročanja alergijske reakcije;
-
popolnoma brez vpliva na okolje.
Certifikat običajno potrjuje skladnost z določenim standardom. Ta lahko vključuje pravila o:
-
dovoljenih in prepovedanih sestavinah;
-
izvoru in načinu predelave surovin;
-
deležu ekoloških sestavin;
-
proizvodnih postopkih;
-
preprečevanju kontaminacije;
-
sledljivosti surovin;
-
označevanju izdelka;
-
embalaži in ravnanju z odpadki;
-
okoljskem upravljanju;
-
nadzoru in pregledih proizvodnje.
Pri standardu COSMOS na primer certificiranje temelji na preverjanju dokumentacije in pregledih na lokaciji. Nadzor se lahko nanaša na celotno pot od preverjanja sestavin do končnega izdelka.
To je pomembno, ker se certifikat ne podeli zgolj na podlagi fotografije izdelka ali kratkega seznama sestavin. V idealnem primeru vključuje tudi preverjanje dokumentov, dobaviteljev in proizvodnega procesa.
Najpogostejši certifikati
Med najbolj znanimi certifikati za naravno in ekološko kozmetiko so COSMOS, NATRUE in ECOCERT, v Sloveniji je priznana tudi ECOGEA. Njihovi standardi določajo, katere sestavine so dovoljene, kako morajo biti pridobljene in predelane ter kako mora potekati proizvodnja. Pri COSMOS in NATRUE ločimo med naravno in ekološko kozmetiko, ECOCERT pa lahko izdelke certificira po lastnem standardu ali po standardu COSMOS. Certifikati so zato koristna pomoč pri izbiri, vendar moramo vedno preveriti tudi njihovo natančno oznako in celoten seznam sestavin.
Kako preveriti, ali je certifikat resničen?
Pri izbiri izdelka lahko uporabimo naslednji postopek.
1. Poiščimo ime standarda
Ni dovolj, da na embalaži piše samo natural, organic ali clean. Poiščimo konkretno ime standarda, na primer:
-
COSMOS NATURAL;
-
COSMOS ORGANIC;
-
NATRUE;
-
ECOCERT;
-
Soil Association ali drug prepoznaven certifikacijski sistem.
2. Preverimo, kdo je certifikat izdal
Certifikat lahko podeli neodvisna certifikacijska organizacija, proizvajalec sam ali zasebna organizacija z lastnimi, manj preglednimi merili.
Pri COSMOS certificiranje izvajajo pooblaščeni certifikacijski organi, ki morajo izpolnjevati zahteve standarda in postopkov nadzora.
3. Preverimo podatkovno zbirko
Nekateri standardi omogočajo iskanje certificiranih izdelkov ali surovin v javnih bazah. Če je izdelek certificiran, bi morali biti njegovo ime, proizvajalec ali certifikacijski podatki preverljivi.
Če na spletni strani znamke ni nobenih informacij o certifikatu, je smiselno vprašati proizvajalca:
-
kdo je izdelek certificiral;
-
po katerem standardu;
-
ali certifikat velja za celotno formulacijo;
-
do kdaj velja certifikat;
-
ali je certificirana celotna znamka ali samo posamezen izdelek.
4. Preberimo celoten INCI
Certifikat ni nadomestilo za seznam sestavin. Tudi certificiran izdelek lahko vsebuje eterična olja, naravne dišavne alergene ali sestavine, ki pri določeni osebi povzročijo draženje.
Naravni izvor torej ne izključuje alergijske reakcije. Eterična olja vsebujejo številne kemijske spojine, med katerimi so lahko tudi preobčutljivostne snovi.
Pri dišavah je pomembno vedeti, da se lahko dišavna sestava na seznamu navede kot parfum ali aroma. Posamezni regulirani dišavni alergeni pa morajo biti v Evropski uniji navedeni ločeno, kadar presežejo določene mejne koncentracije: 0,001 odstotka pri izdelkih, ki ostanejo na koži, in 0,01 odstotka pri izdelkih, ki se izperejo.
Zato oznaka parfum ne pomeni nujno, da je dišava sintetična, hkrati pa tudi naravno eterično olje ni samodejno brez tveganja.
Česa certifikat ne pove?
Certifikat nam ne pove nujno:
-
ali bo izdelek učinkovit za našo kožo;
-
ali bo povzročil draženje;
-
ali je primeren za nosečnost, dojenčka ali osebo z alergijo;
-
ali vsebuje optimalno koncentracijo aktivne sestavine;
-
ali je embalaža najbolj trajnostna možnost;
-
ali je izdelek boljši od necertificiranega izdelka;
-
kakšna je skupna izpostavljenost, če uporabljamo več podobnih izdelkov hkrati.
Certifikat je zato eden od podatkov, ne pa celotna varnostna ocena.
V Evropski uniji morajo kozmetični izdelki izpolnjevati zakonske zahteve glede varnosti, označevanja in odgovornosti proizvajalca oziroma odgovorne osebe. Poleg tega morajo biti trditve na izdelku utemeljene, resnične, poštene in podprte z dokazi.
To pomeni, da tudi izdelek brez certifikata ni samodejno nevaren. Lahko pa je pri certificiranem izdelku za potrošnika lažje preveriti dodatna merila, ki presegajo osnovne zakonske zahteve.
Moj praktični nasvet
Pri izbiri kozmetike bi sama upoštevala naslednje:
-
Ne odločam se samo na podlagi besed »naravno«, »čisto« ali »brez kemikalij«.
-
Pogledam celoten seznam INCI.
-
Preverim, ali je logotip povezan z resničnim in preverljivim standardom.
-
Ugotovim, ali gre za naravno ali ekološko raven certifikata.
-
Posebno pozornost namenim dišavam, eteričnim oljem in sestavinam, za katere že vem, da mi povzročajo težave.
-
Pri občutljivi koži nov izdelek najprej preizkusim na majhnem delu kože.
-
Če so informacije nejasne, pišem proizvajalcu in ga vprašam po izvoru surovin, testiranju in certifikatu.
-
Ne uporabljam večjega števila novih izdelkov hkrati, saj je sicer težko ugotoviti, kaj je povzročilo reakcijo.
Najbolj pomembno pa je, da certifikat razumemo kot orodje za večjo preglednost, ne kot čarobni znak popolne varnosti.
»Naravno« ni samodejno varno, »sintetično« ni samodejno nevarno in certifikat ni nadomestilo za kritično branje deklaracije. Dober izdelek je tisti, pri katerem lahko razumemo njegovo sestavo, izvor sestavin, namen uporabe in omejitve.
